Nekaj trenutkov čakamo v vrsti in naša roka že seže v torbico. Pogovor za hip utihne in pogledamo, ali je kdo kaj objavil. Zvečer smo utrujene, morda tudi nekoliko nemirne, zato si rečemo: Samo za pet minut bom pogledala telefon. Ko naslednjič preverimo uro, je minilo štirideset minut.
Telefon je postal naš koledar, zemljevid, fotoaparat, časopis in stik z ljudmi. Težava ni v tem, da ga uporabljamo, ampak v tem, da po njem pogosto posežemo tudi samodejno, tudi takrat, ko ga pravzaprav sploh ne potrebujemo.
Kako pogosto preverjamo telefon? Tudi več kot 80-krat na dan
Nekatere raziskave, kjer so uporabo merili neposredno in ne le po samoocenah, kažejo, da ljudje telefon v roke vzamejo tudi krepko čez 80-krat na dan, pri čemer več kot polovica teh dvigov traja manj kot 30 sekund. Zanimivo je, da so sodelujoči menili, da telefon preverjajo veliko redkeje, kot so ga v resnici. To lepo pokaže, kako hitro preverjanje postane navada, ki je skoraj ne opazimo.
Če smo na telefonu dve uri in pol na dan, se v enem letu nabere približno 913 ur. To pomeni 38 dni oziroma skoraj 57 dni budnega časa, če računamo 16-urni dan. Vsega tega časa seveda ne izgubimo. Telefon uporabljamo tudi za delo, pogovore, navigacijo in druge koristne stvari. Smiselno pa se je vprašati: Koliko tega časa sem izbrala zavestno in koliko mi ga je telefon preprosto odnesel?
Kaj iščemo na zaslonu?
Po telefonu pogosto ne posežemo zato, ker bi nas nekaj zares zanimalo, ampak ker želimo za hip pobegniti. Pred dolgčasom, morda pred neprijetno nalogo, tišino, osamljenostjo, notranjo napetostjo po težkem pogovoru ali mislimi, s katerimi ne želimo ostati same.
Zaslon nam ponudi hitro olajšanje. Za nekaj trenutkov nam ni treba čutiti nemira ali razmišljati o tem, kar nas čaka. Toda če vsako neprijetnost takoj prekrijemo z vsebino, si ne damo možnosti, da bi čustvo prepoznale, ga umirile ali ugotovile, kaj v resnici potrebujemo.
Tudi odnos s telefonom je lahko različen. Nekatere ga uporabljamo, a ga brez večjih težav tudi odložimo. Druge postanemo nemirne, če ga nimamo pri sebi, ga nenehno preverjamo ali imamo občutek, da bi lahko nekaj zamudile. Ključno vprašanje zato ni samo, koliko časa smo na telefonu, ampak kakšen odnos imamo z njim.
Kako zmanjšati uporabo telefona brez strogih prepovedi
Če želimo uporabo zmanjšati, stroge prepovedi pogosto niso najboljša rešitev. Telefon potrebujemo, navade pa se redko spremenijo samo z voljo. Bolj pomaga, da samodejno vedenje naredimo nekoliko manj enostavno in ustvarimo prostor za drugačno izbiro.
Za začetek preverimo podatek o času uporabe in številu dvigov telefona. Tako dobimo realno sliko. Izklopimo obvestila, ki niso nujna, telefon pa odložimo iz dosega rok med obrokom, pogovorom ali delom. Določimo si tudi trenutke brez zaslona, na primer prvih dvajset minut zjutraj in zadnje pol ure pred spanjem.
Preden telefon odklenemo, se lahko ustavimo in vprašamo: »Zakaj ga jemljem v roke? Kaj v tem trenutku potrebujem?« Morda ne potrebujemo nove vsebine, ampak le kratek počitek, kozarec vode, nekaj globokih vdihov, pogled skozi okno ali samo minuto, v kateri nam ni treba početi ničesar.
Čas tudi za »početi nič«
Časa, ki ga pridobimo, nam ni treba takoj napolniti z bolj koristnimi nalogami. Lahko beremo, se sprehodimo, pokličemo prijateljico ali dokončamo nekaj, kar že dolgo odlagamo. Lahko pa preprosto sedimo, opazujemo okolico in dovolimo mislim, da malo tavajo.
Cilj ni življenje brez telefona. Cilj je, da telefon uporabljamo takrat, ko se zanj odločimo, ne vsakič, ko želimo za nekaj trenutkov pobegniti pred sabo.
Mateja Videčnik, psihologinja
Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Suzy, oktober 2026
Morda bi te zanimalo še:
Psihološko svetovanje po principu vedenjsko – kognitivne terapije (VKT)
e-tečaj: Krepim psihološko odpornost
