Intervju iz revije Suzy, junij 2025
Rada dela z ljudmi, ki želijo izkoristiti svoje potenciale in se naučiti psiholoških orodij, s katerimi si lahko pomagajo, da bo življenje mirnejše, si želijo doseči več pri delu ali v odnosih. Zanima jo namreč, kako lahko spreminjamo svoje misli oz. um ter pridobimo
večjo odpornost in prožnost v vse bolj kaotičnem svetu, ki pred nas postavlja vedno večje izzive. Pri tem poudarja, da ne smemo pozabiti nase, kar nas večina počne, saj se ne naučimo drugače.
Kako se je začela vaša strokovna pot?
Vedno sem govorila, da bom zdravnica, a pred fakulteto sem se odločila, da bom psihologinja, in sicer zaradi seminarske naloge o tem, kako duševnost vpliva na razvoj onkološke bolezni in ozdravitev. Po študiju sem raziskovala, kako kupujemo, kako naj se nam podjetja približajo, nato nasprotno – na Zvezi potrošnikov Slovenije sem ozaveščala, kako naj bomo kupci pazljivi, da nas ne ujamejo s triki. Hkrati se je v meni prebudila start-up žilica, tako danes že kar velika ekipa upravlja največje spletno mesto za psihoterapijo v Sloveniji, mojpsihoterapevt.si. Imam tudi samostojno prakso, coaching in psihološka svetovanja ena na ena.
Kaj ste ugotovili o psihi in onkoloških stanjih?
Glavna psihologinja na Onkološkemu inštitutu mi je svetovala, naj se osredotočim na raka na modih. Intervjuvala sem moške, proučevala njihove osebnostne značilnosti, vzporedno z zdravo populacijo, in ugotovila, da zdrav življenjski slog, naša naravnanost, prožnost, prilagodljivost, pozitivnost vsekakor prispevajo k hitrejši ozdravitvi, boljšemu soočanju z boleznijo in poteku zdravljenja.
Je enako z ostalimi težavami – da so ključne prožnost, odpornost, trdoživost in prilagodljivost?
Pred desetletji se je poudarjalo IQ, češ da bodo tisti z višjimi kognitivnimi sposobnostmi uspešnejši, bolj srečni, bolj se bodo znašli. Potem so ugotovili, da je IQ dobrodošel, a ni vse. V ospredje je prišla emocionalna inteligentnost – EQ, da znajo tisti, ki so socialno spretni, pri drugih in sebi prepoznati čustva ter jih upravljati. Zdaj je v ospredju ‘QR’ – rezilientnost. World Economic Forum jo je uvrstil med nujne veščine sodobnega človeka, saj živimo v času, ko je vse nepredvidljivo in se hitro spreminja.
Ne gre za to, da najbolje pridejo skozi flegmatiki …
Ne, to je tisto, ko rečemo, da ima nekdo devet življenj ali se povsod znajde. Gre za veščino, da ko je težko, preživi, hitro vzpostavi ravnovesje, gre naprej, ne da zapade v negativne, katastrofične občutke. Tako bo pri bolezni eno osebo diagnoza povozila, druga bo doživela šok, a naredila načrt in šla naprej.
Ali ravno odpornost manjka današnjim
otrokom?
To je del problematike. Psihološka odpornost zajema več stvari – kako doživljamo sebe, druge, svet, skrbimo zase telesno, miselno, čustveno, koliko smo prilagodljivi, zavestni, motivirani. Mlajše generacije imajo gotovo veliko bolj egocentrično in narcistično percepcijo sebe. Bolj si želijo instantnih rešitev, izkušenj imajo manj. Vsekakor se bodo morali uriti v psihološki odpornosti in drugih socialnih veščinah, kot sta potrpežljivost in pozornost.
Kje imajo težave druge generacije?
Opažam, da je glavni problem hitrost življenja in dela. Izgubili smo se, da ne vemo več, kaj se nam dogaja, kaj bi bilo dobro, kdo smo. Padli smo v kolesje. Na to je pripeta tesnobnost, ob tem še naša prepričanja niso spodbudna, saj smo bili vzgojeni s tem, da je treba trpeti in mora biti vse težko.
Kaj pa odsotnost samorefleksije? Ali zanjo le nimamo časa?
Ja, ker je vse drugo bolj pomembno kot mi – delo, domače aktivnosti, družina. Vse moramo in vse zmoremo, tako nimamo časa za žepke miru, tišine, ko lahko premislimo, kaj nam je všeč, ali je naša pot prava, smo srečni v odnosih in ali smo fizično dobro.
Kako poteka coaching?
Srečanja so strukturirana. Najprej se pogovorimo in opredelimo cilj oz. problem. Pogledamo, katere notranje ali zunanje vire oseba ima, kje jih lahko dobi, kje so ovire, kakšna je pot. Coach z vprašanji vodi klienta do rešitev, ker mora sam priti do njih, saj najbolj pozna svoj zemljevid sveta, okolico, možnosti. Coach je podpora in motivator. Ogromno ljudem pomaga, če mi morajo poročati, ali so naredili, kar smo se dogovorili. Kot da potrebujejo nekoga, ki mu nekaj obljubijo.
Daje jim občutek, da niso sami v stiski.
Tako je. Večkrat slišim, da se ne morejo nikomur zaupati, čeprav je že pogovor lahko razbremenjujoč, saj oseba ob tem sama vidi rešitve. Tudi pri nas vidim epidemijo osamljenosti.
Izoliranost od vrstnikov, v srednjih letih imajo prijateljice otroke, po koroni delamo od doma … Osamljen je lahko tudi človek, ki je videti aktiven, uspešen.
Vsekakor. Vedno več aktivnosti opravljamo na daljavo – komuniciramo, nakupujemo, gledamo filme, delamo, naročamo hrano. To je žalostno in škodljivo. Včasih so ob nedeljah ljudje hodili k maši. Nisem vzgojena v tem duhu, a vedno bolj vidim, da je bilo to povezovalno.
Lahko priporočite kako tehniko, ki jo uporabljate?
Coaching tehniko James Bond. Ta namreč v vsakem filmu pride v skoraj nerešljivo situacijo, a vedno reče: ‘Še iz hujšega sem se rešil, tudi iz tega se bom.’ Ko imamo naporen dan ali težave, tako vzamemo sidro v tem, da nam je bilo nekoč še težje kot danes. Percepcija težje situacije drugače osmisli trenutno, da gremo lažje naprej. Drugi je nasvet za motivacijo, ko se nam ne ljubi dokončati nečesa. Naši emocionalni možgani so tedaj vklopljeni, zato moramo aktivirati racionalne možgane. Najbolje je, da začnemo šteti, saj s tem vklopimo prefrontalni reženj: ‘Tri, dva, ena, zdaj!’ Nato vstanemo in gremo. To je trik, da se premaknemo. Motivacija ne pride sama, začeti moramo, da bo šlo.
Katere so glavne težave žensk srednjih let?
Aktivna odrasla populacija, predvsem ženske, naj najprej pogledajo, kako spijo, se prehranjujejo, koliko delajo, ali imajo dovolj počitka in ali je ta ustrezen. Biološke
osnove padejo skoraj pri vseh. Potem pridemo do prepričanj, saj pomembno prispevajo k našem blagostanju.
Da se ne sabotiramo z njimi?
Ne gre le za negativne misli, ampak tudi miselne napake, ki jih delamo vsi – pretiravamo, posplošujemo, katastrofiramo, črno-belo razmišljamo, predvidevamo, fantaziramo. Zelo
dobri smo v ustvarjanju zgodb, ki niso resnične. Opazimo situacijo in si naredimo scenarij,
ker želijo možgani vse osmisliti, čeprav so lahko predstave napačne. Ko se ujamemo v predvidevanje, ne znamo izstopiti iz njega. Dobro je, da se tega naučimo.
Pravite, da mora biti oblika počitka prava.
Pogosto mislimo, da vsi potrebujemo enak počitek – ležanje. A potrebuje ga gradbeni delavec, ki je fizično aktiven, vrtnarka, ki tudi pleza po drevesih. Če posedamo za računalnikom, nam
morda ustreza ustvarjalni počitek, da se napolnimo s kulturo drugih mest, kultur. S tem dobimo nove ideje, napolnimo si dušo, smo aktivni. Vsak sam začuti, kaj potrebuje – ali tudi ne. Veliko ljudi ima naporne službe, so v stresu, a tečejo, da si praznijo glavo, čeprav bi bil
primernejši sprehod po gozdu. Čez dan se moramo nenehno odzivati na impulze, telo je ves čas napeto. Kolikokrat dobimo impulz, naj se sprostimo? Ni ravnovesja, premora, počitka, dokler nas ne ustavijo bolezen, izgorelost, ločitev, težka preizkušnja, kajti le ko je dovolj hudo, se spremenimo, prej ne.
Ali je lahko počitek, da gledamo televizijo?
Lahko, če s tem pridemo v ravnovesje, a raje gledamo širše, recimo obdobje enega
meseca. Če imamo veliko dela, mora biti tudi nekaj počitka, sprostitve, tišine. Pogosto
judje ne vedo, kako najti čas za to. A v službo z avtom se lahko vozijo v tišini, doma ne prižgejo takoj televizije, čakajo čuječe v vrsti, ne da gledajo v telefon. Vsi lahko najdemo male ‘žepke časa’.
Iščemo občutek, da je v dnevu tudi ‘nekaj za zame’?
Pri ljudeh je ta ‘zame’ različen. Za nekoga je to stik z zemljo, za drugega ogled nadaljevanke, kvačkanje … Ustvarjanje tudi pomirja, ne le meditacija. Ko kliente povprašam po hobijih, ki so eden izmed stebrov duševnega zdravja, pogosto ne najdejo niti enega. Drugi stebri so: zdravje, delo, družina, prijatelji.
S koliko porušenimi stebri še delujemo?
Zelo hudo je pri ljudeh, ki se jim porušijo štirje stebri, ker težko rešujejo vse hkrati. Če ni hobija ali pri delu škripa, še gre. Pri ženskah 40 plus je velika nevarnost, da se stebri podrejo. S partnerjem se pojavijo problemi, z najstniki izzivi, za ostarele starše je treba skrbeti. Služba je naporna, ker so na položajih z večjo odgovornostjo, ruši se zdravje … Zato je dobro že prej skrbeti za čim več stebrov, čeprav je težko.
Življenje je hitro, treba se je prilagoditi, manevrirati med obveznostmi, a vseeno ne smemo pozabiti nase.
Kako se lahko presprašujemo, da bi dobili uvid, ko se nam začne kaj rušiti?
Dobro je, če to znamo ali zmoremo. Večina ljudi ima s tem težave. Pisanje je zelo zdravilno in dragoceno. Ko vidimo težavo napisano, postane manjša. Ko damo iz sebe, nam je lažje. Če imamo osebo, ki ji zaupamo in nam zna pokazati ogledalo, jo prosimo za to. Če ne gre, poiščemo strokovnjaka.
Večina ljudi je naravnanih na ‘kaj mi delajo, jaz sem žrtev’. Ne znajo ali nočejo stvari reflektirati nase.
Za to so potrebne izkušnje, zorenje. Odvisno je, kako so bili vzgojeni. Različne so poti do spoznanja, da imamo sami škarje in platno v rokah oz. da, kar nosimo v sebi, obarva naš svet. Če bomo skrbeli, da bodo naše notranje vsebine prijazne, lepe, podporne, bo tak tudi naš svet.
Ali se vsi razvijamo, zorimo, napredujemo?
Del ljudi ne uvidi svojega prispevka k situacijam, ki se jim dogajajo, ne zmorejo samouvida, razvoja, rasti, ne bi hodili na terapijo, sploh ob psiholoških motnjah ali diagnozi. Nekoga bo premaknila težka situacija, da se bo začel spraševati, da mogoče ni vse tako, kot si misli. Drugi ohranjajo toga, rigidna prepričanja, težave imajo, a tako je življenje. ‘Drugi so krivi. Jaz se ne
morem spremeniti, tudi moja mama je bila taka.’ Takih ljudi je kar nekaj in drugi imajo
težave z njimi.
Kaj naredimo, ko naletimo nanje?
Lažje nam bo, če spoznamo, da drugih ne moremo oz. jih zelo težko spreminjamo. Vprašanje je, iz česa izhaja konflikt. Ali je to oseba z narcistično strukturo, večna žrtev, kritik, ki ne zmore drugače … Glede na to se odločamo za različne strategije – umik, pogovor. Če ne gre, je treba zaščititi sebe.
Naša osnovna naloga je poskrbeti zase, tako kot v letalu.
Ja, ampak tudi tega se moramo naučiti, ker nam ni položeno v zibelko. Kolektivno smo oživčeni za odnose, skrb za druge. Skrbi zase bi se morali učiti že v mladih letih – podpornih misli, nežnosti do sebe, pohvale, jemanja časa zase. Ne gre le za to, da gremo v kad in si prižgemo svečko, ampak da skrbimo zase tudi na miselni in čustveni ravni
Morda bi te zanimalo še:
