Prejšnji teden mi je klientka na najinem srečanju psihološke podpore zaupala: »Vsi okoli mene že uporabljajo naprednejše možnosti umetne inteligence,« je rekla, »jaz pa še vedno ostajam le pri preprostih vprašanjih.« V njenem glasu nisem čutila radovednosti, temveč rahlo paniko.
V nadaljevanju mi je povedala, da njena sodelavka v nekaj minutah pripravi predstavitev, ki bi njej sicer vzela celo popoldne. Prijateljica si je z umetno inteligenco pomagala sestaviti celoten načrt potovanja po Italiji. Na družbenih omrežjih pa opaža množico oglasov za orodja, ki bi jih »morala poznati«, če noče zaostati.
Čutite podobno? Se vam ob branju mojih vrstic oglasi neprijeten občutek: Kaj pa, če bom ostala zadaj? Kaj, če bodo drugi hitrejši? Kaj, če moje znanje kmalu ne bo več dovolj?
Kaj je AI FOMO?
Raziskovalci so že našli ime za takšne občutke: AI FoMO je strah, da bomo zaradi razvoja umetne inteligence nekaj zamudile ali ostale zadaj.
Zanimivo je, da nas danes ne skrbi le to, da bi nas umetna inteligenca nadomestila. Skrbi nas tudi, da bodo naše spretnosti izgubile vrednost. Da bodo drugi tehnologijo obvladali hitreje od nas. Da bomo, medtem ko se še odločamo, ali naj aplikacijo sploh odpremo, že korak zadaj.
Tak strah je povsem razumljiv, saj so spremembe res neverjetno hitre. Toda namesto da bi ga poskušale na silo pregnati, si ga velja ogledati od blizu. Kaj je pod njim? Nas skrbi, da nismo dovolj sposobne? Da bomo izgubile delo? Da bo o nas odločal nekdo drug, namesto da bi odločale same?
Ko strah poimenujemo, se pogosto skrči na velikost, s katero znamo delati. Če je pod njim pomanjkanje znanja, potrebujemo priložnost za učenje. Če je pod njim strah pred izgubo nadzora, potrebujemo jasne meje. Če gre za skrb za lastno delovno mesto,potrebujemo iskren pogovor, vendar ne s tehnologijo, temveč s tistimi, ki odločajo.
Zakaj se zaradi umetne inteligence primerjamo z drugimi?
Občutek zaostajanja se najbolj razraste takrat, ko se začnemo primerjati. Vidimo rezultat sodelavke, ne vidimo pa ur, ki jih je vložila v učenje. Slišimo, da je nekdo z UI prihranil ogromno časa, ne slišimo pa, kolikokrat je prej dobil povsem neuporaben odgovor.
Težava nastane, ko iz tega naredimo sklep o sebi. Prestara sem za to. Nikoli ne bom dohajala. Drugi so pač bolj sposobni. Take misli strah samo še okrepijo in nas pogosto oddaljijo od tistega edinega, kar bi dejansko pomagalo: prvega majhnega koraka.
Ni nam treba poznati vseh AI-orodij
Umetna inteligenca ni eno samo znanje, ki ga moramo osvojiti v celoti. Je zbirka orodij, od katerih večine sploh ne bomo potrebovale. Tako kot ne uporabljamo vseh funkcij telefona, nam res ni treba poznati vsakega novega programa.
Bolj koristno vprašanje je: kaj bi mi lahko olajšalo eno konkretno nalogo? Morda je to osnutek sporočila, ideja za večerjo, seznam znamenitosti za potovanje. Izberimo eno drobno nalogo. Takšno, pri čemer lahko rezultat tudi same presodimo. Umetna inteligenca ne ponuja vedno pravilnih odgovorov, zato naj ostane naša pomočnica, ne avtoriteta, ki ji slepo verjamemo.
Kako narediti prvi korak brez dodatnega pritiska?
Ni potrebno, da čez noč postanemo strokovnjakinje. Za začetek zadostujeta eno orodje in ena preprosta naloga. Vanj ne vnašajmo občutljivih podatkov, odgovore pa vedno kritično preverimo.
Naj nas vodi radovednost, ne prepričanje, da brez umetne inteligence nismo več dovolj dobre. Ni treba, da smo najhitrejše. Pomembneje je, da same presodimo, kdaj nam lahko koristi in kaj želimo obdržati v svojih rokah.
Ko se nam naslednjič utrne misel, da vsi že znajo, samo jaz ne, se raje vprašajmo nekaj drugega: Kateri majhen korak lahko naredim danes? Tako bomo lažje ugotovile, kako lahko ta orodja služijo nam, ne pa mi njim.
Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Suzy, september 2026
Morda bi te zanimalo še:
