En dogodek in dve različni čustvi
Predstavljajmo si situacijo, ki je marsikateri poznana: po dolgem dnevu se končno vrnemo domov, utrujene, a pred nami je še kopica opravkov. Ko prestopimo prag, nas pričaka molk. Najstniška hči brez besede odkoraka mimo in zapre vrata svoje sobe. V trenutku se v nas sproži plaz misli: »Kako je lahko tako nehvaležna? Spet ignorira vse!« Preplavita nas jeza in razočaranje. A če bi si v tistem trenutku enako situacijo razložile kot: »Morda je imela grozen dan v šoli,« bi se v nas namesto jeze prebudili skrb in sočutje.
Če spremenimo misli, lahko spreminjamo tudi naša čustva. Čustva niso le samodejni odziv na svet okoli nas. So rezultat naših interpretacij. Kar pomeni, da imamo nanje, vsaj delno vpliv. Čustva so informacija, ne sovražnik. Sporočajo nam, kaj potrebujemo, česa nas je strah, kje se počutimo ogrožene ali spregledane.
Ko nas preplavi jeza
Jeza je eno tistih čustev, ki nam pogosto povzroča največ težav, še posebej ženskam. Mnoge smo bile vzgojene z neizrečenim pravilom, da prijazna dekleta ne kričijo, ne udarjajo po mizi in nikoli ne pokažejo jeze. A resnica je, da je jeza pomembno čustvo. Pove nam, da so bile prestopljene naše meje, da nekaj ni v skladu z našimi vrednotami.
Kaj lahko naredimo, ko začutimo, da nas preplavlja jeza?
- Prepoznajmo jo. Ustavimo se. Kaj čutimo? Kje v telesu nas zateguje, peče, trese? Je to morda jeza? Si lahko dovolimo reči: »Čutim jezo.«
- Dajmo si prostor. Preden reagiramo, zadihajmo. Tri minute v tišini, v drugem prostoru, sprehod po hodniku. To ni umik, to je odgovornost. Ustvarimo prostor za odziv, namesto da izbruhnemo v afektu.
- Odločimo se, kako bomo jezo izrazile. Jeza v sebi nosi veliko energije, ki jo moramo sprostiti. Kaj bi izbrale? 20 počepov? Trganje pisarniškega papirja? Metanje blazin po domači dnevni sobi? Kričanje v gozdu med sprehodom? Asertivno izrazimo naša čustva, npr: »Po celem dnevu, ko se vrnem domov, me zaboli, ko slišim samo kritiko. Želim si več sodelovanja.«
S tem ne ranimo ampak gradimo most. Spoštljivo izražena jeza krepi odnose in postavlja zdrave meje.
Zakaj bi se sploh ukvarjale s čustvi?
Raziskave potrjujejo: ljudje z višjo čustveno pismenostjo bolje obvladujejo stres, imajo kakovostnejše odnose in boljše duševno zdravje. To ne pomeni, da ne doživljajo neprijetnih čustev, kot so jeza, strah ali žalosti, pomeni le, da ta čustva znajo prepoznati, razumeti in izraziti na način, ki ni škodljiv.
Ob vsakem močnejšem čustvu se torej povprašajmo: »Kaj mi to čustvo sporoča? Katero potrebo razkriva?«
Tlačenje čustev pušča posledice
Ko neprijetnih čustev ne slišimo, nas telo začne opozarjati drugače. Najprej z napetostjo. Potem z glavoboli, bolečinami v križu, prebavnimi težavami. In če še kar ignoriramo? Takrat začne kričati, z boleznijo. Čustva niso šibkost. So del nas. In če jim ne prisluhnemo, si bodo sama poiskala pot.
Za konec še majhen izziv
Naslednjič, ko boste občutile jezo, naj bo majhna ali velika, si vzemite trenutek. Ne da jo potlačite. Ne da udarite nazaj. Le zaznajte jo. Opazujte jo. In se vprašajte: Kaj mi to čustvo sporoča? Morda boste presenečene, kako modra je lahko vaša jeza.
In če vam čustva postanejo neprijetna sopotnica, jih poslušajte. So tam z razlogom. Le vprašanje je: jih boste ignorirale, potlačile, ali končno povabile k mizi in jih zares slišale?
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Suzy, oktober 2025
Več:
✅ Razvijanje psihološke odpornosti – ključne veščine prihodnosti
✅Kako ravnati z neprijetnimi čustvi (TV gostovanje v oddaji Dobro jutro)
