Let je odpovedan. Vikend načrti padejo v vodo. Nekdo nas razočara. V službi slišimo kritiko, ki nas zaboli bolj, kot bi želele priznati. In skoraj v trenutku nas lahko odnese v val jeze, razočaranja, tesnobe ali občutka, da je vsega preveč.
To so zelo človeške reakcije. Večina nas jih dobro pozna. Dogodek se zgodi, telo se napne, misli zdrsnejo v najslabši možni scenarij, v nas pa se naseli nemir.
A včasih obstaja še druga možnost. Ne takšna, ko bi zanikale resničnost. Ne takšna, da bi se delala, da nas nič ne boli. Temveč takšna, ki nam omogoči, da na isto situacijo pogledamo skozi nekoliko drugačno lečo. In prav tu se pogosto zgodi pomemben notranji premik.
V psihologiji temu rečemo miselno preokvirjanje. To pomeni, da isto situacijo poskusimo razumeti na drugačen način, takšen, ki nas ne potisne še globlje v stisko, ampak nam pomaga, da jo lažje zdržimo in predelamo.
Gre za to, da ne ostanemo ujeti v prvi, najbolj boleči razlagi dogodka.
Na primer:
»Vse je šlo narobe« lahko preokvirimo v: »To je bilo res neprijetno, a bom našla način, kako iti naprej.«
»Spet sem odpovedala« lahko postane: »Danes mi ni uspelo tako, kot sem želela, a to še ne pomeni, da sem nesposobna.«
»Ta sprememba me je vrgla iz tira« lahko postane: »To je zame težko, ker potrebujem čas za prilagajanje.«
To ni lažno pozitivno razmišljanje. Ni prisilno iskanje “nekaj dobrega”, kadar nas nekaj boli. Je bolj zrela in podporna oblika notranjega pogovora. Je način, da si ne otežimo že tako težkega trenutka še s tem, kako si ga razlagamo.
Predstavljajmo si žensko, ki zamuja na pomemben sestanek, ker obtiči v prometu. Njena prva misel je: »Katastrofa. Vse sem pokvarila.« Telo se še bolj napne, stres naraste. Če pa zmore narediti kratek notranji korak nazaj, lahko pomisli: »To ni idealno, a zamuda ne določa moje vrednosti. Naredila bom, kar lahko.« Situacija zanjo ni prijetna, a doživljanje postane manj rušilno.
Ali pa mama, ki zvečer ugotovi, da je bila do otrok preveč nestrpna. Prvi odziv je lahko: »Sem grozna mama.« Miselno preokvirjanje pa ji pomaga priti do bolj resnične in bolj sočutne misli: »Danes sem bila zelo utrujena in reagirala sem slabše, kot bi si želela. To ni prijetno, a lahko popravim in jutri poskusim znova.«
Raziskave na področju uravnavanja čustev kažejo, da ljudje, ki znajo na situacije pogledati z drugega zornega kota, pogosto lažje obvladujejo stres in niso tako hitro preplavljeni z intenzivnimi čustvi. Psihološke raziskave so pokazale, da je tak način spoprijemanja s čustvi pogosto učinkovitejši kot potlačevanje občutkov. Ko nekaj preokvirimo, ne izbrišemo bolečine, jo pa pogosto naredimo bolj obvladljivo.
Kako si lahko pomagamo v praksi?
Najprej si lahko ustvarimo malo razdalje. Vprašamo se:
➡️ Ali bo to tako pomembno tudi čez teden dni? Čez leto?
To ne zmanjša pomena trenutka, pomaga pa zmanjšati občutek katastrofe.
Potem se lahko vprašamo:
➡️ Ali obstaja še kak drug način, kako lahko razumem to situacijo?
Ne najboljši, ne najbolj idealen, samo malo širši.
In nazadnje:
➡️ Kako bi govorila s prijateljico, če bi bila ona v tej situaciji?
Zelo verjetno bolj nežno, kot govoriš sama s sabo.
Miselno preokvirjanje ne pomeni, da nas stvari ne prizadenejo. Pomeni pa, da se ne ujamemo tako hitro v spiralo dodatne bolečine.In morda je prav to ena najlepših oblik notranje moči: ne da vedno vse zdržimo brez bolečine, ampak da znamo sebe skozi bolečino nositi nekoliko bolj nežno.
Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Suzy, maj 2026
Morda bi te zanimalo še:
