Čutiš kdaj strah?
Pa pri tem ne mislim pajkov, pa kač, pa višine, pa nastopanja pred ljudmi…
V mislim imam takšen manj oprijemljiv strah, takšen, ki se na zunaj ne vidi, o katerem drugi nimajo pojma, poznamo ga mi in to zelo dobro. Ker biva nekje znotraj nas in včasih potrka na naše srce, ali pa se zvija po trebuhu, nam trese kolena ali stiska grlo.
Nekateri imajo tega strahu veliko. Vseskozi jih je strah, da bi v službi naredili napako. Noro strah. Strah jih je ostati doma z bolnim otrokom. Ker potem so lahko pri šefu na črni piki. Nenehno pazijo na to, kako jih vidijo sodelavci. Strah jih je, da niso naredili dovolj, v službi ali doma. Strah jih je celo zapreti oči, se sprostiti in pomiriti, ker strah pred tem, kar bi našli znotraj sebe, ta je šele grozljiv.
Strahovi so različni. Eni so majhni in sramežljivi. Drugi veliki in mogočni. Eni trdovratni in globoki, drugi površinski. Vsi pa nas vlečejo nazaj, skrbijo za to, da ne bi naredili tistega, kar si globoko v sebi želimo. Zelo spretno znajo blokirati naše potenciale, vrednosti, hotenja.
– Eni strahovi s prstom kažejo na možne neuspehe (ker ta strah verjame, da če ti ne uspe, potem nisi več vreden, si zguba)
– Drugi strahovi se hranijo z mnenji drugih (in pomembno je, da te vsi sprejemajo ali imajo radi)
– Tretji strah dobi moč ob vsaki misli na napako (ker če jo boš naredil, ne boš prenesel posledic)
– Četrtega je strah vsega novega in nepoznanega (bog ne daj, da ne bi imel kontrole)
– Peti strah pa ne prenese zavrnitve (ker to seveda pomeni, da nisem dovolj dober).
Zelo pomembno in odrešujoče je spoznanje, da se nam ni treba bati neuspeha, niti mnenja drugih, tudi ne napak, še manj novega in nepoznanega ter zavrnitve. Česar se moramo v resnici bati, je strahu samega.
Kakšne so tvoje izkušnje?
