Strah pred javnim nastopanjem je naša bojazen, da ne bomo dovolj dobri, dovolj ustrezni, da bomo »razkrinkani«, da bodo drugi videli naše pomanjkljivosti…
Pred leti sem bila na seminarju v Bruslju, kjer smo se učili prezentiranja in nastopanja. Prišli so tudi novinarji ORF, nas posneli in komentirali naš nastop. Zelo sem se pripravila, vadila govor, premike, vsebino… Novinarka me je po TV intervjuju zelo pohvalila in dala majhen nasvet, naj svojemu nastopu dodam še nasmešek. 🙂Seveda, sama sem bila veliko preveč fokusirana na vsebino.
Ko me dandanes pokličejo iz TV, sem vedno najprej v majhnem šoku. Potem malo premislim, sprejmem in se začnem pripravljati:
✔️ vedno prosim za vsaj okvirna vprašanja, saj želim povedati kaj pametnega, zanimivega in »up to date«, zato je pri meni dobra vsebinska priprava ključnega pomena,
✔️ naredim generalko v glavi (z vizualizacijo), pa tudi govorno generalko (večinoma želim povedati več kot imam na voljo časa),
✔️ razmislim o udobnih oblačilih in barvah, brez vzorcev
✔️ v »maski« prosim za močan make up (ker so mi povedali, da na kameri to bolje izpade;)
✔️ ure pred nastopom si ne zapolnim s preveč ostalega dela, ker trema dela svoje, moja glava je vseskozi pri nastopu
✔️ med nastopom zavedno treniram možgane, da govorim počasneje kot običajno in da se opremim z nasmeškom 🙂
In ko končam, sem zadovoljna. Pohvale dežujejo tudi s strani drugih. Večini se sicer zdi, da je to »mala mal’ca«, a ni. Ker vidijo le vrh ledene gore. Pod gladino pa je veliko porabljenega časa, iskanja podatkov, priprave, treme, neprijetnih misli, preteklih izkušenj, poguma… Precej pestra množica občutkov, misli in dejanj.
Kakšni pa so tvoji recepti za prezentiranje ali nastopanje?
