Lansko in letošnje leto je zaznamovano s čakanjem v kolonah. Opazujem ljudi, kakšen odziv izberejo, ko ugotovijo, da jim bo odvzeto par minut. Opazujem njihovo mentalno prožnost.
Izkušnja v čakalnici: starejši gospod ob vstopu v čakalnico ugotovi, da bo potrebno počakati. Nemirno se preseda, očala gor in dol, nenehno dotikanje maske, hoja sem in tja.
Moj odziv: mirno sedenje in poskus meditacije, ki zaradi glasne glasbe ni bila mogoča, zato sem se raje par minut posvetila sidru, ki ga vsi nosimo s seboj – dihanju.
Izkušnja pred lekarno: z avtom pridrvi mladenič, ustavi tik pred vhodom, avto pusti prižgan, nemirno pogleduje proti vhodu, ostali v vrsti vdihavamo izpušne pline. Začne se prerekati, nemir skuša utopiti z gledanjem v telefon.
Moj odziv: izberem čuječe opazovanje stavbe lekarne in presenečena ugotovim, iz kako lepega kamna je zgrajena, kako lepo se prelivajo barve, kakšna je struktura kamna …
Čakanje je lahko darilo. Darilo sebi. Če si ga dovolimo sprejeti.
