Blog

Ti kakšna slaba navada greni življenje ali delo, pa ne veš, kako jo odstraniti iz svojega vsakdana? Ali pa si se že poskušal posloviti od nje, a je tako trmasta, da vedno pride nazaj k tebi? 😉

Če sem se prejšnji teden dotaknila uvajanja dobrih navad, pa si danes poglejmo, kako se znebiti slabe navade.

Tudi tukaj lahko poskusimo z naslednjim receptom:
1.     Navada naj bo nevidna.
2.     Naj postane neprivlačna.
3.     Naj bo zahtevna.
4.     Naj me ne zadovolji.

Ob pogovoru z različnimi ljudmi, jih največ omeni, da želijo omejiti čas pred svojimi telefoni.

✔️ Prvi korak je lahko ta, da si na telefonu nastaviš Digitalno ravnotežje, ki meri preživeti čas ob posameznih aplikacijah. Tako si najprej izmeriš čas. Zagotovo boš presenečen.

✔️ Telefon pusti nekje, kjer ne bo stalno pred tvojimi očmi (predsoba, druga soba…).

✔️ Spremeni razmišljanje o telefonu, postavi bolj v ospredje njegove negativne vidike – ko ti krade čas z najbližjimi, krade čas za gibanje, meditiranje, čas za knjigo, za nov recept itd.

✔️Lahko si dodatno otežiš: ko ga odložiš, ga ugasneš, kar bo ob ponovnem zagonu zate zahtevalo dodaten napor.

✔️ Če ga vseeno vzameš v roke, moraš pred tem narediti 30 počepov.

✔️ Zahtevnost povečamo tako, da je do telefona težko priti (moram premagati več stopnic, odpreti več omar…).

✔️ Če si v tej »igri« najdemo partnerja, lahko primerjamo naše uspehe, se bodrimo in spodbujamo.

❓ Lahko pa si tudi vsak dan postavimo ključno vprašanje, kaj bi storil nekdo, ki ima zdrav odnos do svojega telefona? Odgovor o vedenju, ki ga moramo prakticirati, bomo imeli hitro »na dlani«.

Zanima me tvoja rešitev, da jo lahko dodam k zgornjim idejam?

Bi tudi vi radi v svoje delo ali privat življenje vnesli novo navado? Ste že poskušali, pa ni šlo in ste jo po parih dnevih opustili?

Uvajanje novih ali spreminjanje starih navad je precej zahtevna naloga, saj se naši možgani, pa tudi telo, temu upirajo. To je zanje napor. Napor pa ni ok, saj porablja tako potrebno energijo.

Sama recimo nimam težav s samo-motiviranjem, upravljanjem časa ali komunikacijo, težko pa se pripravim do tega, da bi med delom pila več vode. Kakšen dan mi uspe, potem par dni ne, pa spet en dan je ok, nato par dni ne.

V knjigi Atomic Habits je naveden recept, ki nam lahko olajša zadevo in nam pomaga pri naši novi želeni navadi:
·       nova navada naj bo OPAZNA
·       naj bo PRIVLAČNA
·       naj bo LAHKA
·       naj nas ZADOVOLJI.

V mojem primeru oz. želji, da bi popila več vode, bi to pomenilo:
Na delovno mizo, na kuhinjski pult, v avto, na teraso sem si postavila kozarce/stekleničke, ki jih nisem mogla zgrešiti (opazna). Izbrala sem takšne, ki so lepe na pogled, ki me kar vabijo, da jih primem v roko (privlačna). Pitje vode mi tako ni predstavljalo dodatnega napora, saj nisem bila več zaposlena s stalnim dotakanjem vode (lahka). Za zadovoljitev sem vodi dodala malo limone ali par zelišč (zadovolji).

Rezultat: preverjeno deluje.

Strah pred javnim nastopanjem je naša bojazen, da ne bomo dovolj dobri, dovolj ustrezni, da bomo »razkrinkani«, da bodo drugi videli naše pomanjkljivosti…

Pred leti sem bila na seminarju v Bruslju, kjer smo se učili prezentiranja in nastopanja. Prišli so tudi novinarji ORF, nas posneli in komentirali naš nastop. Zelo sem se pripravila, vadila govor, premike, vsebino… Novinarka me je po TV intervjuju zelo pohvalila in dala majhen nasvet, naj svojemu nastopu dodam še nasmešek. 🙂Seveda, sama sem bila veliko preveč fokusirana na vsebino.

Ko me dandanes pokličejo iz TV, sem vedno najprej v majhnem šoku. Potem malo premislim, sprejmem in se začnem pripravljati:
✔️ vedno prosim za vsaj okvirna vprašanja, saj želim povedati kaj pametnega, zanimivega in »up to date«, zato je pri meni dobra vsebinska priprava ključnega pomena,
✔️ naredim generalko v glavi (z vizualizacijo), pa tudi govorno generalko (večinoma želim povedati več kot imam na voljo časa),
✔️ razmislim o udobnih oblačilih in barvah, brez vzorcev
✔️ v »maski« prosim za močan make up (ker so mi povedali, da na kameri to bolje izpade;)
✔️ ure pred nastopom si ne zapolnim s preveč ostalega dela, ker trema dela svoje, moja glava je vseskozi pri nastopu
✔️ med nastopom zavedno treniram možgane, da govorim počasneje kot običajno in da se opremim z nasmeškom 🙂

In ko končam, sem zadovoljna. Pohvale dežujejo tudi s strani drugih. Večini se sicer zdi, da je to »mala mal’ca«, a ni. Ker vidijo le vrh ledene gore. Pod gladino pa je veliko porabljenega časa, iskanja podatkov, priprave, treme, neprijetnih misli, preteklih izkušenj, poguma… Precej pestra množica občutkov, misli in dejanj.

Kakšni pa so tvoji recepti za prezentiranje ali nastopanje?

Kdaj si bil/a nazadnje sam/a s tišino?

Jaz jo imam vedno bolj rada. Včasih jo povabim k sebi domov, tudi kadar sem sama in nimam obveznosti. Pogostokrat je z mano v avtomobilu. Pa tudi ko kje čakam, jo povabim, naj mi dela družbo.

Veliko ljudi druženja s tišino ne zmore. Ker sebe neradi ali ne zmorejo poslušati ali se svojega notranjega samogovora celo bojijo. Neprijetno jim je biti s svojimi mislimi, brez tako domačih in stalnih distrakcij.

V neki raziskavi so opazovali 700 ljudi in večina je zelo težko preživela sama v sobi 15 minut, ne da bi kaj počeli – le razmišljali, v družbi s samim seboj. V podobnem poskusu je več kot polovica sodelujočih pričela sami sebi dajati blage elektrošoke, da le ne bi bili sami s svojimi mislimi.

Kaj pa ti, si s tišino prijatelj, znanec ali neznanec?

Tišino je tako lepo slišati, ker pove tako veliko.

Ko sem pred leti prvič brala o vaji hvaležnosti, se mi je zdela tako “ameriška”. Potem sem začela v zvezek zapisovati trenutke, ljudi, stvari, za katere sem hvaležna. Težko je bilo, ni šlo, preveč sem se mučila.

Potem sem jo izvajal v mislih, pred spanjem. Šlo je veliko lažje. A zelo težko sem našla tri stvari, iskala sem velike hvaležnosti, življenjsko pomembne..

Vsak teden je šlo lažje, z lahkoto, hvaležnosti niso bile več nekaj velikega, ampak vsakodnevne majhne radosti, utrinki…

Danes jo izvajam vsak večer pred spanjem. Hvaležnost je moja zadnja misel. In takoj jih naštejem vsaj 10, potem pa se zavestno ustavim, češ, dovolj je, bom jutri spet:)

Moja mišica hvaležnosti se je zelo okrepila. Danes samo pomislim nanjo in že začne delovati.

Zakaj je fokus na hvaležnost tako pomemben:
✔️ vodi v izboljšanje emocionalnega in fizičnega zdravja in počutja
✔️ boljši smo v reševanju problemov
✔️ izboljša se naša intuicija
✔️ stres premagamo lažje
✔️ ob spremembah smo bolj prožni.

Bolj ko vadimo hvaležnost, bolj smo pozorni in se je zavedamo, večje učinke ima na naše počutje. Možgani se vadijo v tej smeri in se prilagajajo tej miselnosti. In hvaležnost postane del nas.

Lansko in letošnje leto je zaznamovano s čakanjem v kolonah. Opazujem ljudi, kakšen odziv izberejo, ko ugotovijo, da jim bo odvzeto par minut. Opazujem njihovo mentalno prožnost.

Izkušnja v čakalnici: starejši gospod ob vstopu v čakalnico ugotovi, da bo potrebno počakati. Nemirno se preseda, očala gor in dol, nenehno dotikanje maske, hoja sem in tja.

Moj odziv: mirno sedenje in poskus meditacije, ki zaradi glasne glasbe ni bila mogoča, zato sem se raje par minut posvetila sidru, ki ga vsi nosimo s seboj – dihanju.

Izkušnja pred lekarno: z avtom pridrvi mladenič, ustavi tik pred vhodom, avto pusti prižgan, nemirno pogleduje proti vhodu, ostali v vrsti vdihavamo izpušne pline. Začne se prerekati, nemir skuša utopiti z gledanjem v telefon.

Moj odziv: izberem čuječe opazovanje stavbe lekarne in presenečena ugotovim, iz kako lepega kamna je zgrajena, kako lepo se prelivajo barve, kakšna je struktura kamna …

Čakanje je lahko darilo. Darilo sebi. Če si ga dovolimo sprejeti.

Da smo lahko v polnosti prisotni pri svojem delu, da lahko funkcioniramo najbolje, moramo biti zavedni. Naše misli pa so velikokrat okupirane z nečim drugim:

– z različnimi zunanjimi motnjami (klic po telefonu, prihod sodelavca v pisarno, obvestilo na gsm, pogovor na hodniku…)
– s preteklimi vsebinami (dogajanje na sestanku, rezultat prejšnjega projekta, kaj je povedal sodelavec, kako se je jezil šef…)
– s skrbmi o prihodnosti (kaj bom povedal-a jutri na kolegiju, ali mi bo uspelo vse narediti, ali res ne bo novoletne zabave, kako bo, ko bo kolegica odšla na porodniško…)

Danes želim z vami podeliti 3 kratke in učinkovite ČUJEČE ODMORE, ki vam pomagajo, da se vrnete nazaj v polno prisotnost. Večkrat kot boste izvajali te vaje, lažje in hitreje boste izstopali iz »avtomatike«:

1. TEHNIKA

Najhitrejša tehnika, da postanemo prisotni v sedanjem trenutku, je skozi naših pet čutov. Imenujemo jo tudi tehnika 5-4-3-2-1. Dovoli si vzeti trenutek, parkrat na dan in zaznaj, kar vidiš (5 stvari), čutiš (4 občutke), slišiš (3 glasove) , vonjaš (2 vonja) in okušaš (1 okus).

2. TEHNIKA

Izberi si predmet pred seboj. Opazuj ga v podrobnosti. Osredotoči se na njegovo površino, oglej si teksturo, barvo, njegovo obliko. To je tehnika izostritve tvoje pozornosti in zavedanja. Poglej v globino.

3. TEHNIKA

Daj si namero, da vsakič, ko greš skozi vrata ali kakšen drug vhod, naj bo to zate znak, da se prestaviš v sedanji trenutek, da se spomniš sebe in svojega zavedanja in prisotnosti. Različni vhodi in izhodi naj postanejo tvoja stikala v budnost.

Takšni čuječi odmori nam pomagajo:
–       krepiti osredotočenost,
–       bolje zaznati nove perspektive, ker je naš um lahkotnejši in bolj umirjen,
–       lažje dostopati do odgovorov in rešitev pri našem delu,
–       dvigniti delovno energijo in notranjo moč za lahkotnejše soočanje z izzivi,
–       ojačati notranjo mirnost in
–       razvijati večjo sočutnost do sebe in sodelavcev.

Meni je tehnika z vrati/vhodi/izhodi zelo zanimiva, pa tebi?