admin

Ali si trenutno zasut s projekti? Komaj loviš roke? Vseh nalog in opravkov ni videti konca? In zato delaš še močneje, več, še hitreje?

Vsi smo sposobni do neke mere premagovati izčrpanosti, vendar to ne sme biti naša dolgoročna strategija. Tako kot se po fizični aktivnosti utrudijo naše mišice, postane utrujen tudi um, če ga vseskozi in pretirano obremenjujemo.

Naši možgani niso zasnovani tako, da bi bili neskončno produktivni. Delo in počitek morata biti enakovredna partnerja.

Žal vedno več ljudi ne upošteva pomena in moči počitka. Počitek je najbolj varna in učinkovita terapija brez kemikalij, ki nam je na voljo. In žal vedno manj uporabljena.  

Počitek/odmor pa ni samo eden. Poznamo jih več in vsi so pomembni:

Kreativni počitek (ob »kreativni blokadi«)
– sprehod v naravi
– ko počneš nekaj samo za zabavo
– obisk muzeja ali galerije, ko te navdihnejo dela drugih

Mentalni počitek (ob »megli v glavi«, zasičenosti z informacijami in podatki)
– več krajših odmorov z globokim dihanjem
– zapiši svoje misli
– odklop od digitalnih naprav in ekranov

Fizični počitek (ob bolečinah v telesu in ob premalo spanca)
– dovolj spanja, tudi dremež čez dan
– lahke vaje raztezanja večkrat tedensko
– masaža telesa

Socialni počitek (odmor od odnosov in drugih ljudi)
– zavrni povabilo, ostani doma
– druži se z manjšo skupino ljudi
– meditiraj

Čustveni počitek (ob razdražljivosti in preobremenjenosti)
– podari si prostor zase, za razmislek
– zapiši svoja občutja
– prepoznaj svoja težja občutja s čuječnostjo

Senzorični počitek (ob polni glavi dražljajev)
– digitalno razstrupljanje, ugasni opomnike in opozorila
– meditacija
– sprehod po gozdu (šelestenje listov, vonj narave, barve letnega časa)

Duhovni počitek (ko izgubimo občutek namena in pripadnosti)
– pridruži se kakšni interesni skupnosti
– postani prostovoljec
– coaching ti lahko pomaga povezati tvoje vrednote in cilje.

Naša odgovornost je, da poskrbimo, da si vzamemo različne vrste počitka. To zahteva tudi spremembo naše miselnosti. Da zmanjšamo občutek krivde. Že nekaj minut različnih vrst počitka nam pomaga k večji produktivnosti, ustvarjalnosti in zadovoljstvu s svojim dnevom.

Boljši kot smo pri počivanju, boljši bomo pri delu.

Kaj pa ti, si že znaš vzeti počitek? Te ob tem kaj grize vest?

Ko povprašam sodelujoče na delavnicah, kaj jih najpogosteje jezi, kaj mi povedo?

Da jih jezi mož, ki pozablja dogovorjene zadeve, da jih ob živce spravlja sin, ki ne pospravlja krožnikov, da so jezni, ko v ponedeljek zjutraj dežuje in je na cesti cela »štala«, da so jezni na epidemijo, ki se kar noče končati, da jih moti sodelavka s svojim obrekovanjem itd. itd.

Vse naštete situacije nam dajo vedeti, da ljudje pogostokrat razmišljamo in se ubadamo z dogodki, z ljudmi in s stvarmi, na katere nimamo nobenega vpliva.

Zelo koristno je, če to čimprej spoznamo in takšna razmišljanja čimprej opustimo.

V kategorijo OPUSTI spadajo še teme o politiki, inflaciji, slabih novicah v medijih, epidemiji, reagiranju sodelavcev, napakah drugih…

Svojo energijo zato usmerimo na vsebine, ki so pod našim nadzorom:
– kakšne so naše misli,
– kako reagiramo,
– kako smo motivirani,
– kako skrbimo zase,
– kam vlagamo svoj čas in pozornost,
– kakšen je naš odnos do drugih…

Že naša minimal­na sprememba o vsebinah, nad katerimi imamo vpliv, je boljša, kot fokus na dejstva, ki niso pod našim nadzorom. Se strinjaš?

Čutiš kdaj strah?

Pa pri tem ne mislim pajkov, pa kač, pa višine, pa nastopanja pred ljudmi…

V mislim imam takšen manj oprijemljiv strah, takšen, ki se na zunaj ne vidi, o katerem drugi nimajo pojma, poznamo ga mi in to zelo dobro. Ker biva nekje znotraj nas in včasih potrka na naše srce, ali pa se zvija po trebuhu, nam trese kolena ali stiska grlo.

Nekateri imajo tega strahu veliko. Vseskozi jih je strah, da bi v službi naredili napako. Noro strah. Strah jih je ostati doma z bolnim otrokom. Ker potem so lahko pri šefu na črni piki. Nenehno pazijo na to, kako jih vidijo sodelavci. Strah jih je, da niso naredili dovolj, v službi ali doma. Strah jih je celo zapreti oči, se sprostiti in pomiriti, ker strah pred tem, kar bi našli znotraj sebe, ta je šele grozljiv.

Strahovi so različni. Eni so majhni in sramežljivi. Drugi veliki in mogočni. Eni trdovratni in globoki, drugi površinski. Vsi pa nas vlečejo nazaj, skrbijo za to, da ne bi naredili tistega, kar si globoko v sebi želimo. Zelo spretno znajo blokirati naše potenciale, vrednosti, hotenja.

– Eni strahovi s prstom kažejo na možne neuspehe (ker ta strah verjame, da če ti ne uspe, potem nisi več vreden, si zguba)
– Drugi strahovi se hranijo z mnenji drugih (in pomembno je, da te vsi sprejemajo ali imajo radi)
– Tretji strah dobi moč ob vsaki misli na napako (ker če jo boš naredil, ne boš prenesel posledic)
– Četrtega je strah vsega novega in nepoznanega (bog ne daj, da ne bi imel kontrole)
– Peti strah pa ne prenese zavrnitve (ker to seveda pomeni, da nisem dovolj dober).

Zelo pomembno in odrešujoče je spoznanje, da se nam ni treba bati neuspeha, niti mnenja drugih, tudi ne napak, še manj novega in nepoznanega ter zavrnitve. Česar se moramo v resnici bati, je strahu samega.

Kakšne so tvoje izkušnje?

Ali je tebe tudi strah, da bi zamudil kaj pomembnega, kakšno informacijo, podatek, dogodek …?

In potem se udeležiš vseh sestankov (tudi zate nepotrebnih), prebereš vse updejte, reagiraš na vsako najmanjše e-sporočilo, zjutraj in zvečer pa še ne izpustiš vsega dogajanja na družabnih omrežjih?

Ker moraš biti na tekočem. Ker moraš vedeti. Ker ne smeš izpustiti.

Seveda, nekje globoko je zasidrana želja po pripadnost do vseh različnih skupin. In nekaj strahu. In želja po priložnosti.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi opustili to svojo nenehno prisotnost, preverjanje, sodelovanje, če bi se sprostili, če bi opustili svoj #FOMO (fear of missing out)?

Zgodilo bi se nekaj velikega. Zgodil bi se #YOMO. ? Joy of missing out

▶️ Ko si ne očitaš več, če kaj izpustiš. Če ne pogledaš vsega. Če ne preveriš. Ko si vesel, da si nekaj zamudil
▶️ Ko se zazreš vase in se postaviš bližje k sebi
▶️ Ko zamenjaš prioritete
▶️ Poskusiš kaj novega. Kaj drugačnega
▶️ Ko večkrat uporabiš besedo “ne”
▶️ Ko bolj razumeš, kaj hočeš in se tja usmeriš. S pristnim veseljem.
▶️ Ko se upočasniš. Ko živiš v sedanjosti.

S tem si podariš nov prostor in možnost, da zadihaš z večjimi pljuči. Kjer živiš z manj stresa. Kjer krivda in strah postajata vedno manjša. In oba vedno bolje obvladuješ. Ker se zaveš, da je vsa moč v tebi. In si brez slabe vesti. Brez obžalovanja.

In ko to narediš, morda prideš do zavedanja #YOLO. You only live once.

Na kateri poti si?

Se kdaj počutiš slabo? Se ti nič ne ljubi? Nimaš energije. Preletavajo te negativne misli. In zunaj še dežuje.

Morda se ob tem vprašaš, zakaj si tako negativen? Opomniš se, da bi moral razmišljati bolj pozitivno. To so vendar le tvoje misli, lahko jih spremeniš. Si pozitiven. Vse je ok. #positivevibesonly#lifeisbeautiful#blessedlife#enjoylife Nikoli ne odnehaj. Vse je mogoče.

Si ob tem začutil pritisk družbenih omrežij in medijev? Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno in vse se bo rešilo. Instant. V tem trenutku. Ne deluje. Ne gre. Ker ni tako preprosto.

Ker pretirani pozitivizem, za vsako mero, vedno in povsod, hitro preide v toksično pozitivnost:
⚪ ko sam sebi ne priznaš, da imaš neprijetna čustva,
⚪ pred drugimi teh čustev ne kažeš, ne govoriš o njih,
⚪ svoje neprijetne občutke pometaš pod preprogo,
⚪ občutiš krivdo, jezo in sram, ker imaš negativne misli,
⚪ če se drug ob tebi počuti slabo in negativno, to preslišiš, minimaliziraš in
⚪ pozitivne afirmacije vidiš kot rešitev, a te še poglabljajo tvojo stisko.

Mnogo bomo naredili zase in za svoje dobro mentalno počutje, da sprejmemo, da je povsem normalno in zdravo, da se kdaj počutimo slabo, nismo pozitivni in smo žalostni. Nerealno je, da bi bili vseskozi pozitivni. Zato raje z radovednostjo opazujmo svoje počutje, kako smo, kaj občutimo, kako nam je.

In dovolimo samemu sebi, da izražamo čustva. Dovolimo si jih začutiti. In prepoznati. Pomagajo nam razumeti situacijo in narediti spremembo.

Raje bodimo iskreni kot lažno srečno pozitivni.

Kakšne so tvoje izkušnje?

Kdo v tvoji glavi še dodatno priliva »ogenj na streho«?

Ko si pod stresom, ko se dogajajo spremembe na delovnem mestu, ko je vsega preveč, ko ne gre po planu…? ⚡

Pa pri tem ne mislim tvojega nadrejenega, sodelavca, naročnika, kupca. Mislim na tisto osebo znotraj tebe, ki je lahko najbolj neizprosna, kritična, ukazovalna, neomajna in zahtevna.

Te notranje priganjalce smo v sklopu srečanj #mentalwellbeing v Roche Slovenija, podjetju za farmacevtiko in diagnostiko, iskali s pomočjo vprašanj, ki nam jih pomagajo odkriti. Kako vesela sem bila, ko so mi povedali, da so odgovorili na vprašanja že pred našo delavnico. In ne samo to, nekateri so k reševanju povabili tudi svoje boljše polovice. Neskončno hvaležna, ko udeleženci pokažejo takšno motivacijo, zanimanje in interes. Ko želijo biti bolje. In boljši. Ker vedo, da je za to potrebno znanje in trening, vsak dan.

Pa ti, že veš, kateri so tvoji priganjalci?
➡️ Morda ga prepoznaš v preobleki perfekcionista, ki ne dela napak, ki dela do popolnosti, ki ne odneha, za katerega nikoli ni dovolj dobro, je napet, že ena mini napaka pokvari njegov pogled na celotno delo…
➡️ Morda zavzema stol hitreca, ki mu je čas najbolj pomemben, je nepotrpežljiv, lahko površen, slab poslušalec, neučakan…
➡️ Morda pa je tvoj notranji priganjalec bolj fokusiran na druge, skrbi za odnose, je fokusiran na to, kaj pravijo drugi, težko reče ne, mu večkrat manjka odločnosti…

In ko jih identificiramo, jih lahko z vajo in treningom ublažimo, če je to potrebno. In tako se naučimo biti bolj prizanesljivi do sebe, bolj nežni, z več razumevanja, z manj kontrole, z več sproščenosti in sprejemanja. In potem bo veliko lažje. In bolje. In uspešneje.

No, kdo tebi priliva ogenj na streho?

Si že bil na seminarju ali treningu komunikacije?

Moje izkušnje kažejo, da bi mnogi veliko bolj potrebovali tečaj komunikacije s samim seboj.

»Self-talk« je izrednega pomena, saj ima na naše delovanje, občutenje in mišljenje ogromen vpliv, pa se tega največkrat niti ne zavedamo, saj tega ne ozavestimo. Naše besede samemu sebi so pomembne, četudi smo mi edini, ki jih slišimo.

Če se posvetimo tej temi in smo pozorni na vsebino našega samogovora, s tem mehčamo našo strogost, postajamo bolj prizanesljivi in se v različnih situacijah manj sabotiramo. Bolj ko se sprejemamo, večja je naša pomiritev, ki predstavlja jedro naše osebne prožnosti in prilagoditve v stresnih situacijah in spremembah v življenju ali pri delu.

Z boljšim odnosom do sebe:
☑️ kažemo večjo sočutnost,
☑️ izražamo večjo podporo,
☑️ bolje skrbimo zase,
☑️ krepimo občutke, da si zaslužimo,
☑️ bolje si odpuščamo napake,
☑️ bolj zdravo sprejemamo komplimente in
☑️ postavljamo zdrave meje v odnosih.

Zato pazi, kaj govoriš samemu sebi. Ker poslušaš. Vsak dan. Vsako uro. Vsak trenutek.